V najzgodnejših obdobjih so nagrobne predmete sestavljali predvsem vsakodnevne potrebščine,-kot so žito, orodje in živina. Ljudje so verjeli, da pokojnik, čeprav fizično mrtev, ostaja duhovno živ; mislili so, da bodo še naprej živeli podobno kot živi, zato so potrebovali bistvena živila, ki jih bodo vzeli s seboj v posmrtno življenje.
Sčasoma so se luksuzni predmeti postopoma znašli v repertoarju grobov. To je vključevalo predmete iz zlata in žada, fine tkanine in svilo, pohištvo in gospodinjsko opremo, pa tudi kaligrafijo, slike in rekreacijske predmete. Na primer, grobnica Liu Shenga-kralja Jinga iz Zhongshana v času dinastije Zahodni Han-in njegove soproge je vsebovala nagrobne predmete, ki so vključevali več velikih lončenih kozarcev, napolnjenih samo z vinom. Z nastankom denarnega gospodarstva so med grobne predmete začeli uvrščati tudi denar. V grobnicah, izkopanih v Yinxuju v Anyangu v provinci Henan, so našli kar sedem tisoč školjk kavrija. Po pojavu litih kovinskih kovancev so tudi te kovance polagali v grobnice, da bi pokojnikom zagotovili sredstva za njihove stroške v posmrtnem življenju. Grobnice iz dinastije Han so prinesle tudi "zemljiške listine" (mai di quan). Ti dokumenti so služili za potrditev lastništva grobnice nad mestom pokopavanja, pri čemer so izrecno opozorili druge, naj ne motijo groba ali posegajo vanj. Sčasoma so ljudje prišli do spoznanja, da je »smrt kot ugasnitev svetilke«-da pokojnik dejansko ni potreboval oprijemljivih grobov. Na podlagi tega razumevanja je nastala nova kategorija simbolnih, imitacijskih nagrobnih pridelkov; ti so postali znani kot mingqi (posode duhov) ali shehuo. Mingqi-imenovani tudi nanqi-so bili simbolični pogrebni predmeti, izdelani kot imitacija-predmetov iz resničnega sveta. V starih časih je bil mingqi običajno v obliki fizičnih modelov, izdelanih iz materialov, kot so bambus, les, glina, tkanina ali kositrna folija.
Z začetkom v dinastiji Song je *mingqi* na papirju-postopoma pridobil popularnost; na primer, predmeti, kot so "venčki", so iz dejanskih cvetličnih aranžmajev postali sestavljeni iz papirja. Danes se takšni predmeti iz papirja posebej imenujejo binqi. Odkar so se pojavili papirnati nagrobni predmeti, se proizvodnja miniaturnih modelov iz pravih materialov ni ustavila; obe tradiciji sta napredovali ena ob drugi. Da bi razlikovali med tema dvema različnima vrstama pogrebnih predmetov, nekatere regije papirnate -predmete imenujejo shehuo (predmeti za ljudske predstave), medtem ko jih druge preprosto imenujejo »papirnati izdelki«. Ker pa so miniaturni modeli, izdelani iz dejanskih materialov, delovno-intenzivni, zamudni-in dragi-, ne da bi bili nujno bolj estetski kot njihovi primerki iz papirja,-sodobne podeželske skupnosti pretežno uporabljajo papirnate pogrebne predmete. Papirnato blago običajno zažgejo na grobišču, medtem ko miniaturne modele iz pravih materialov včasih pokopljejo s pokojnikom, včasih pa sežgejo. Glede na njihovo vsebino lahko pogrebne predmete na splošno razvrstimo v dve vrsti: ena je sestavljena iz praktičnih predmetov, ki jih običajno najdemo v vsakdanjem življenju, medtem ko druga obsega povsem simbolične predmete-podobno kot samo namišljeno posmrtno življenje-, ki so produkti človeške konceptualizacije. Praktični pogrebni predmeti zajemajo vse vidike vsakdanjega življenja-oblačila, hrano, zatočišče in prevoz-vključno s predmeti, kot so krožniki, skodelice, sklede in posode; oblačila, čevlji in klobuki; posteljnina, prešite odeje in blazine; postelje, mize in stoli; voli, konji in kočije; kot tudi spremljevalci (kot so paži in služkinje) in stanovanjski kompleksi. Na stebrih verande visijo kupleti z vpisanimi verzi, kot so: "Mesec, ogledalo; voda, roža-to lebdeče življenje so le sanje; papirnato okno, hiša iz bambusa-kratko bivanje treh let." Znotraj papirnate hiše najdemo mize, stole in postelje-skupaj s polno posteljnino-medtem ko je dvorišče poseljeno z voli, konji, kočijami in domačim pohištvom. Obstajajo papirnate podobe perutnine in živine, pa tudi papirnati-"mojster", ki sedi v osrednji dvorani, spremljajo pa ga figure, ki ponujajo čaj, osvežilne pijače in cigarete; na dvorišču so upodobljeni papirnati služabniki, ki pometajo in opravljajo druga opravila-osupljiva paleta predmetov, ki pokrivajo vse možne potrebe. Med te pogrebne daritve so vključeni vsi predmeti, ki so bili pokojniku dragi ali v katerih je užival v času svojega življenja.
Druga pogosta vrsta mingqi (pogrebni predmet) je sestavljena iz "zakladov" in "denarnega drevesa". Ti predmeti odražajo človekove težnje in so produkt ljudskega prepričanja; ideja je, da bi opremljanje pokojnika s takšnimi zakladi lahko resnično koristilo v posmrtnem življenju. Posledično je te predmete še danes mogoče opaziti na tradicionalnih pogrebih na podeželju. Kitajska tradicija dovršenih pogrebov in razkošnih obredov je svetovno-znana-praksa, ki še danes ostaja nezmanjšana. Ko se družba razvija, se te navade še naprej prilagajajo in razvijajo, pri čemer se raznolikost ponudbe nenehno posodablja, da bi sledila sodobnim trendom.
V nekaterih regijah po nečiji smrti njihovi otroci in vnuki naročijo in zažgejo papirnate podobe sodobnih pripomočkov, kot so hladilniki, barvni televizorji, kasetofoni, motorna kolesa, osebni avtomobili, zofe in velike garderobne omare kot pogrebni spremljevalec. Da bi pokojnikom prihranili ponovno življenje v revščini in garanju na podeželju, gredo vestni "sinovski otroci" celo tako daleč, da izdelajo replike mestnih hišnih knjižic, zdravstvenih izkaznic in delovnih dovoljenj-, s čimer pokojniku omogočijo simbolično "pretvorbo statusa" v posmrtnem življenju: iz podeželja v mestnega prebivalca in iz kmeta v državnega uradnika. Takšna dejanja resnično ponazarjajo globok občutek sinovske pobožnosti in globoke, nežne naklonjenosti.